GOSTILNA IN MESARIJA JAVORNIK
Družina Černivec
Zgodba Javornikove družine iz Škofljice se v tem prostoru začne v drugi polovici 19. stoletja. Na današnjem naslovu na Škofljici na Šmarski cesti 54, takrat Lanišče 10 ( kasneje Lanišče 30), sta si svoj dom ustvarila domačina Marija Švarcelj (1843 -1912, Razdrto 6) , ki je živela v bližini Barita in Matija Černivec (1845 -1881, Dule 10) iz Dul; poročila sta se leta 1869. Od Matevževih (Potokar) iz Lanišč sta kupila manjše zemljišče za hišo in gostilno. Po domače se je pri hiši reklo pri Tomaževcu. Na tem mestu se je kasneje širila gostilna Zupančič in nato Gostilna in mesarija Javornik na Škofljici. Zakonca Černivec sta imela pet otrok. V družini se je rodilo osem otrok, a so trije še kot malčki umrli, tudi gospodarja je pri 36 letih pobrala griža. V rojstnih knjigah šmarske župnije od leta 1870 do 1880 je kot oče svojih otrok Matija Černivec naveden z različnimi nazivi: kajžar in oštir ali krčmar ali gostilničar. Iz navedenega lahko sklepamo, da je gostilna na tem mestu obstajala že leta 1870 in da sta jo ustanovila domačina. Vsi Černivčevi otroci so se poročili, nihče ni ostal v domačem kraju: prva hčerka se je poročila na Dunaj, druga v Idrijo, tretja je z možem Čehom g.Wanekom imela krznarsko delavnico na Trubarjevi cesti v Ljubljani, oba njuna sinova sta šla v Ameriko, Anton se je vrnil v Ljubljano, se poročil in imel tri sinove, Matija pa je ostal v Ameriki in si tam ustvaril družino.
Družina Zupančič
Zgodba Javornikove družine iz Škofljice se v tem prostoru začne v drugi polovici 19. stoletja. Na današnjem naslovu na Škofljici na Šmarski cesti 54, takrat Lanišče 10 ( kasneje Lanišče 30), sta si svoj dom ustvarila domačina Marija Švarcelj (1843 -1912, Razdrto 6) , ki je živela v bližini Barita in Matija Černivec (1845 -1881, Dule 10) iz Dul; poročila sta se leta 1869. Od Matevževih (Potokar) iz Lanišč sta kupila manjše zemljišče za hišo in gostilno. Po domače se je pri hiši reklo pri Tomaževcu. Na tem mestu se je kasneje širila gostilna Zupančič in nato Gostilna in mesarija Javornik na Škofljici. Zakonca Černivec sta imela pet otrok. V družini se je rodilo osem otrok, a so trije še kot malčki umrli, tudi gospodarja je pri 36 letih pobrala griža. V rojstnih knjigah šmarske župnije od leta 1870 do 1880 je kot oče svojih otrok Matija Černivec naveden z različnimi nazivi: kajžar in oštir ali krčmar ali gostilničar. Iz navedenega lahko sklepamo, da je gostilna na tem mestu obstajala že leta 1870 in da sta jo ustanovila domačina. Vsi Černivčevi otroci so se poročili, nihče ni ostal v domačem kraju: prva hčerka se je poročila na Dunaj, druga v Idrijo, tretja je z možem Čehom g.Wanekom imela krznarsko delavnico na Trubarjevi cesti v Ljubljani, oba njuna sinova sta šla v Ameriko, Anton se je vrnil v Ljubljano, se poročil in imel tri sinove, Matija pa je ostal v Ameriki in si tam ustvaril družino.
Družina Zupančič
Fotografija je nastala konec 19 stoletja, v času ko je na Škofljico prihajal prvi vlak. V sredini starejša zakonca Ivan in Marija Zupančič. Levo od njiju hčerka Ivana. Poleg nje druga z desne Uršula Jamnik, kasneje poročena Toni.

Leta 1881, pri 38 letih, je Marija Černivec ( kasneje Zupančič) postala vdova s petimi otroki starimi od 1 do 10 let. Vdovstvo ni trajalo dolgo. Leta 1883 se je drugič poročila in sicer z deset let mlajšim Ivanom Zupančičem (1853 -1908) doma iz Gatine pri Grosupljem. Ivan Zupančič se je leta 1882, skupaj z Evgenijem Trtnikom, Jakopovim očetom iz Lanišč, vrnil z dela v Ameriki. Začasna izseljenca sta na morju ob vračanju domov doživela močno neurje. V zahvalo za srečno vrnitev sta po letu 1900 zgradila kapelico v čast Mariji ob odcepu s Šmarske ceste v vas Lanišče, nasproti gostilne. Evgenij je daroval zemljo, Ivan pa je prispeval denar za izgradnjo kapelice, o čemer še danes priča napis na kapelici.
Ivan Zupančič je poskrbel za povečanje gostilniškega in stanovanjskega dela gostilne in za povečanje posestva. Zakoncema Ivanu in Mariji Zupančič se je leta 1883 rodila edinka Ivana (1883 -1960, poročena Javornik), ki je bila dolga leta duša in motor Javornikove gostilne. Černivčevi otroci so odhajali od doma, zakonca Zupančič pa sta čakala na podjetnega zeta in ga tudi dočakala. Prišel je iz Jerove vasi pri Grosupljem.
Družina Javornik
Ohranjen je še originalen notarski zapis izročilne, ženitne in dedne pogodbe z leta 1907 med izročevalcem oz. tastom Ivanom Zupančičem ter prevzemnikom in ženinom oz. zetom Alojzijem Javornikom (1881 – 1938) ter med »iz očetovske oblasti izpuščeno hčerjo» kot nevesto Ivano Zupančič (1883 -1960). Zgodovina se ponavlja. Poročne pogodbe so zopet moderne. Ivana in Alojzij sta se poročila v Šmarju 03. 02.1907. V predporočni pogodbi sta si starša Zupančič izgovorila pravice za preživljanje, kmetijo in gostilno pa sta prepustila mlademu paru.
Vsebina predporočne pogodbe razkriva materialne vrednote, socialne razmere in način medgeneracijskega zagotavljanja preživetja tistega časa, zato navajamo nekaj citatov iz tega dokumenta. » Izročevalec si pridrži obleko, denar, vrednostne papirje, dve postelji z opravo, eno škrinjo, en kosten, eno mizo, štiri stole, štirinajst sodov, vso vinsko zalogo...Izročevalec si izgovori do svoje smrti prostor za dve živini v hlevu in prostor za krmo...Zase in za svojo ženo izgovarja izročevalec brezplačno in do smrti obeh: za stanovanje izključno rabo štibelca iz veže na levo v izročeni hiši, primerno hrano, potrebno postrežbo , zlasti v starosti in bolezni, vsako nedeljo in zapovedan praznik konja in voz, da se peljeta preživitkarja k maši...« Pogodba je zanimiva tudi zato, ker razkriva, da Ivan Zupančič ni znal pisati, pri notarju je napravil zgolj križ, zanj pa se je kot priča podpisal Viktor Prohinar. Ženin in nevesta sta se podpisala lastnoročno. Vprašamo se, kako si je upal nepismen človek v Ameriko. Ve pa se, da je njegova hčerka, Ivana Zupančič, hodila v šolo v Šmarje, tako kot tedaj vsi laniški otroci.
V zakonu Ivane in Alojzija Javornik so se rodili trije sinovi: Alojzij (1907 - 1993), Ivan (1911 – 1994) in Karl Drago (1918 – 1972). Alojzij je študiral na Univerzi Kralja Aleksandra Prvega v Ljubljani na Tehnični fakulteti – elektrotehnični oddelek in postal elektoinženir, Ivan in Drago sta se doma izučila mesarske obrti.
Ivan Zupančič je poskrbel za povečanje gostilniškega in stanovanjskega dela gostilne in za povečanje posestva. Zakoncema Ivanu in Mariji Zupančič se je leta 1883 rodila edinka Ivana (1883 -1960, poročena Javornik), ki je bila dolga leta duša in motor Javornikove gostilne. Černivčevi otroci so odhajali od doma, zakonca Zupančič pa sta čakala na podjetnega zeta in ga tudi dočakala. Prišel je iz Jerove vasi pri Grosupljem.
Družina Javornik
Ohranjen je še originalen notarski zapis izročilne, ženitne in dedne pogodbe z leta 1907 med izročevalcem oz. tastom Ivanom Zupančičem ter prevzemnikom in ženinom oz. zetom Alojzijem Javornikom (1881 – 1938) ter med »iz očetovske oblasti izpuščeno hčerjo» kot nevesto Ivano Zupančič (1883 -1960). Zgodovina se ponavlja. Poročne pogodbe so zopet moderne. Ivana in Alojzij sta se poročila v Šmarju 03. 02.1907. V predporočni pogodbi sta si starša Zupančič izgovorila pravice za preživljanje, kmetijo in gostilno pa sta prepustila mlademu paru.
Vsebina predporočne pogodbe razkriva materialne vrednote, socialne razmere in način medgeneracijskega zagotavljanja preživetja tistega časa, zato navajamo nekaj citatov iz tega dokumenta. » Izročevalec si pridrži obleko, denar, vrednostne papirje, dve postelji z opravo, eno škrinjo, en kosten, eno mizo, štiri stole, štirinajst sodov, vso vinsko zalogo...Izročevalec si izgovori do svoje smrti prostor za dve živini v hlevu in prostor za krmo...Zase in za svojo ženo izgovarja izročevalec brezplačno in do smrti obeh: za stanovanje izključno rabo štibelca iz veže na levo v izročeni hiši, primerno hrano, potrebno postrežbo , zlasti v starosti in bolezni, vsako nedeljo in zapovedan praznik konja in voz, da se peljeta preživitkarja k maši...« Pogodba je zanimiva tudi zato, ker razkriva, da Ivan Zupančič ni znal pisati, pri notarju je napravil zgolj križ, zanj pa se je kot priča podpisal Viktor Prohinar. Ženin in nevesta sta se podpisala lastnoročno. Vprašamo se, kako si je upal nepismen človek v Ameriko. Ve pa se, da je njegova hčerka, Ivana Zupančič, hodila v šolo v Šmarje, tako kot tedaj vsi laniški otroci.
V zakonu Ivane in Alojzija Javornik so se rodili trije sinovi: Alojzij (1907 - 1993), Ivan (1911 – 1994) in Karl Drago (1918 – 1972). Alojzij je študiral na Univerzi Kralja Aleksandra Prvega v Ljubljani na Tehnični fakulteti – elektrotehnični oddelek in postal elektoinženir, Ivan in Drago sta se doma izučila mesarske obrti.
Zakonca Alojzij in Ivana Javornik s tremi sinovi. Fotografija je nastala v začetku 20 let prejšnega stoletja.
Gostilna Javornik med obema vojnama. Na sredini levo in desno ob orožniku Ivana in Alojz Javornik.
Alojzij Javornik je v tridesetletnem obdobju, od leta 1907 pa do svoje smrti leta 1938, izjemno razširil posestvo. Od Matevževih iz Lanišč je dokupil velik del zemljišč, na posestvu je dal zgraditi nov kozolec, gospodarsko poslopje z velikimi novimi hlevi, kletjo za kmetijske pridelke, električnim mlinom in ledenico. V času, ko še ni bilo hladilnikov, so meso shranjevali v ledenici. Ledenica je bila posebna stavba z dvojnimi vrati in dvojnimi stenami iz hrastovih plohov, vmes pa so za izolacijo natlačili žaganje. Led so hodili pozimi lomit v Barit oz. na Pleše in ga z vozom vozili domov. Led se je postopno talil in hladil prostor čez celo poletje. Kruh so pekli doma, spekli so ga za več dni v krušni peči. Kruh so hranili v vinski kleti v posebni omari iz lesenega okvirja obdanega s kovinsko mrežico. Zanimivo je, da je imela Ivana Javornik dovoljenje oz. »osebno pravico za točenje alkoholnih pijač«, ki ji ga je 31.12.1926 izdal Veliki župan ljubljanske oblasti – bila je emancipirana podjetnica. Pred 2. svetovno vojno sta Lanišče oz. Škofljica spadali pod občino Šmarje, obrtne dokumente pa so jim podeljevali v Ljubljani.
Razglednica, na kateri je v zgornjem delu na levi strani vidna prizidana mesarija ter klavnica, na sredini
hleva in desno kozolec ter spodaj pročelje gostilne in levo kapelica.
hleva in desno kozolec ter spodaj pročelje gostilne in levo kapelica.
Pomembna pridobitev je bil tudi enonadstropni prizidek na južni strani hiše. S prizidkom so pridobili več stanovanjskih prostorov, v pritličju novo kaščo in klavnico, v 1.nadstropju večjo gostinsko kuhinjo in mesnico, v 2. nadstropju pa sušilnico za meso. Ob hiši je bil lep gostilniški vrt s kostanji, ob cesti pa balinišče, ograjeno z vinsko trto. Leta 1935 je v hišo pritekla tekoča voda. Soseda Alojzij Javornik (Lanišče 30) in Jakob Toni (Lanišče 7) sta zgradila dve zajetji vode in betonski rezervoar v Laniščih nad Markičevimi in vodo napeljala v svoji hiši in hleva.
Sokoli na Lavrici pri nogometni tekmi. Spredaj desno leži Ivan Javornik. V drugi vrsti četrti z leve brat Alojzij.
V največjem razcvetu je na Javornikovem gospodarstvu skupaj z domačimi delalo tudi do 18 ljudi: kuharice, natakarice, mesarji, pomočniki, vajenci, hlapci. Vsi ti zaposleni so seveda tudi bivali in se prehranjevali na posestvu. Mnogi so v mesariji opravili tudi vajeniško dobo in se izučili za mesarje. Glavne dejavnosti domačije so bile gostinstvo, nakup živine na sejmih in na domovih v okoliških vaseh, klanje živine in predelava mesa. Mesne izdelke, predvsem kranjske klobase, so v lesenih zabojčkih izvažali tudi v mesnice v Celovec. Ravno tako je bilo potrebno opraviti vsa kmečka opravila. Lahko rečemo, da je bila babica Ivana tudi rejnica, saj so pri njej »gor zrasle« tri njene nečakinje iz Idrije in dve moževi nečakinji iz Trzina...Gostje v gostilni so bili preko tedna vaščani in furmani z Dolenjske, ob nedeljah pa so hodili na nedeljska kosila predvsem Ljubljančani. Prišli so z vlakom do Škofljice ali pa peš preko Orel. Znano je, da je bil med imenitnimi gosti Gostilne Javornik tudi general Maister.
Javornikovi so bili simpatizerji sokolov. Brata Alojzij in Ivan sta bila člana nogometnega kluba, oba sta sodelovala tudi v krajevnem amaterskem gledališču.
Člani krajevnega amaterskega gledališča po predstavi.
Javornikovi so v obdobju med obema vojnama zgradili na Škofljici ob križišču Šmarske in Kočevske ceste (danes Šmarska cesta 4) tudi stanovanjsko hišo, s pekarijo in trgovino ter skladiščem. Gospod Vidic je pekel kruh v pekarni na Škofljici še v šestdesetih letih. Poleti, ko nismo kurili krušnih peči, smo nekateri vaščani v pekarno s kolesom vozili testo za kruh v peharjih in čez nekaj ur pobrali pečene hlebce. V tej hiši je veliko let poslovala trgovina Čebelica podjetja Tabor z Grosuplja. Okoli leta 1960 so pekarno podrli in preuredili v trgovino, Klavnica in mesarija Škofljica je tako dobila v tej hiši sodobno mesnico s hladilnico. V pritličju te stavbe je danes Mesarija Blatnik in trgovina Mercator.

Oče Alojzij Javornik je leta 1938 umrl. Njemu je Okrajno glavarstvo v Ljubljani izdalo obrtni list za obrt mesarije dne 07. 04. 1909, Sresko načelstvo v Ljubljani pa je 04. 07. 1938 izdalo vdovi Ivani Javornik odločbo, da je obrt lahko nadaljevala sama s pomočjo sina Ivana kot poslovodje. Tako sta za upravljanje posestva, gostilne in mesarije ostala mama Ivana in sin Ivan z zaposlenimi delavci. Sin Alojzij je bil vpoklican v kraljevo vojsko, najmlajši sin Drago pa se je poročil in preselil na Dolenjsko v Mokronog, kjer sta imela z ženo Marčelo opekarno oz. ceglanco.
Ivan in mama Ivana po smrti očeta v času pred drugo svetovno vojno.
Družina Toni
Z Javornikovo gostilno je povezana tudi družina Toni, saj se je na Javornikovo domačijo leta 1944 primožila Pepca (Josipina) Toni (1924 – 2013), hčerka Jakoba Toni (1878 – 1941) in Uršule Toni (1883 - 1945). Jakob Toni in Alojzij Javornik sta bila soseda, oba sta bila podjetna in sta imela na Škofljici oz. v tedanjih Laniščih tudi večje posesti. Skupaj sta si leta 1935 napeljala vodovod , kasneje pa je prav zaradi vode nastal spor med njima. Mame in otroci so se družili, gospodarja pa sta bila sprta. Pepca Toni je med drugo svetovno vojno izgubila oba starša. Oče je umrl, ko ji je bilo sedemnajst let in se je v Ljubljani učila za trgovko, mama pa štiri dni pred koncem vojne.
Z Javornikovo gostilno je povezana tudi družina Toni, saj se je na Javornikovo domačijo leta 1944 primožila Pepca (Josipina) Toni (1924 – 2013), hčerka Jakoba Toni (1878 – 1941) in Uršule Toni (1883 - 1945). Jakob Toni in Alojzij Javornik sta bila soseda, oba sta bila podjetna in sta imela na Škofljici oz. v tedanjih Laniščih tudi večje posesti. Skupaj sta si leta 1935 napeljala vodovod , kasneje pa je prav zaradi vode nastal spor med njima. Mame in otroci so se družili, gospodarja pa sta bila sprta. Pepca Toni je med drugo svetovno vojno izgubila oba starša. Oče je umrl, ko ji je bilo sedemnajst let in se je v Ljubljani učila za trgovko, mama pa štiri dni pred koncem vojne.
Pogrebni sprevod za Jakoba Tonija v letu 1941. Spredaj v paradi gasilci prostovoljnega društva Škofljica ob slovesu od svojega člana.
Jakob Toni je bil težak sladkorni bolnik. Jakob Toni je bil težak sladkorni bolnik. Zaradi vojnih razmer ni mogel dobiti inzulina in zato je 27. 09. 1941 umrl. Zaradi očetove smrti se je morala z Rudnika vrniti domov hčerka Pepca. V tem letu se je poročila tudi njena sestra Tončka in odšla od doma. Tako so na Tonijevi domačiji ostale mama Uršula, hčerka Pepca in služkinja Pepca Mavsar s sinkom Stankom. Tako kot na večini kmetijah, so tudi pri Tonijevih med vojno gospodarile ženske same.
Toda življenje je teklo dalje. Tudi med vojno so se pari zaljubljali in poročali, tudi med vojno se je rodilo veliko otrok. Ivan Javornik je našel svojo novo ljubezen pri sosedovih, zagledal se je v mlado sosedo Pepco Toni. Tako sta se zbližala soseda iz še ravnokar sprtih družin. Tudi v gospodarskem smislu sta se povezali obe posestvi, Javornikovo in Tonijevo, ki sta v zadnjih letih ostali brez gospodarjev. Leta 1944 sta se Ivan Javornik in Pepca Toni v Šmarju poročila.
Toda življenje je teklo dalje. Tudi med vojno so se pari zaljubljali in poročali, tudi med vojno se je rodilo veliko otrok. Ivan Javornik je našel svojo novo ljubezen pri sosedovih, zagledal se je v mlado sosedo Pepco Toni. Tako sta se zbližala soseda iz še ravnokar sprtih družin. Tudi v gospodarskem smislu sta se povezali obe posestvi, Javornikovo in Tonijevo, ki sta v zadnjih letih ostali brez gospodarjev. Leta 1944 sta se Ivan Javornik in Pepca Toni v Šmarju poročila.
Nevesta Pepca Toni se s svojo pričo pelje na poroko v cerkev v Šmarju Sap. Pred njo se s kočijo po cesti na Malem vrhu pelje ženin Ivan Javornik. V ozadju "Babka" in Lanišče.
Sledili so novi tragični trenutki: ker je bila Pepca Rh negativna, so jima prvi trije dojenčki takoj po rojstvu umrli. Ob koncu vojne, 4. maja 1945, se je zgodil še en žalosten dogodek za družino Tonijevih. Uršula, Pepcina mama, je hotela tistega dne peljati z vozom gnoj na njivo na Morost. Nemški vojaki, ki so se tistega dne s kamionom vračali proti Avstriji, so se, ko so zaslišali angleška zavezniška letala, poskušali skriti pod drevesi pred Tonijevo hišo. Ko je Uršula s konji in vozom z dvorišča zapeljala na cesto, so angleška zavezniška letala bombardirala nemški kamion in pri tem na žalost smrtno ranila Pepcino mamo Uršulo.
Gostilna med vojno
V začetku 2. svetovne vojne je na Škofljici italijanska vojska ob današnji Žagarski ulici postavila barake, v katerih so stanovali navadni vojaki, oficirje pa so naselili tudi po privatnih hišah. Italijanski vojaki so imeli veliko denarja in so radi zahajali v gostilne. Podnevi so se tako v gostilni Javornik zadrževali Italijani, ponoči pa so hišo obiskovali partizani, da so jim dali meso in salame. Pri Javornikovih je bil gospodar že tri leta pokojni, sin Alojzij je bil v taborišču v Padovi in Gonarsu, sin Drago je z družino živel na Dolenjskem. Sin Ivan je bil edini moški pri hiši, ki je skrbel za gospodarstvo, ni bil mobiliziran, nekaj časa je imel uradno zadolžitev za vzdrževanje lokalnih cest, nekaj časa je živel pri Wanekovi teti v Ljubljani na Trubarjevi cesti, nekaj časa je bil zaradi vnetja ušesa tudi v bolnici. Skrbel je za nabavo živine in vina. Pogosto je Ivan potoval v Metliko, Semič ali pa tudi v Trst. Pred kapitulacijo Italije, ko so vsi mislili, da bo vojne konec, je šel s konji in s sodi na vozu parizarju po vino v Semič, v Belo Krajino. Enako se je zgodilo pred pravim koncem vojne leta 1945.
Tradicija se prekine
Konec vojne, maja 1945, je prinesel olajšanje, toda ne za dolgo. Na sestanku KOF Škofljica in agrarnih interesentov so 09.03.1946 sklenili, da se Javornikovim odvzame vsa zemlja razen 3,5 ha. Zadržane parcele si lahko izberejo sami, mesarija in gostilna pa tisto leto še ostaneta v obratovanju. Po vojni je bilo meso na karte. Okrajni LO, Ljubljana okolica je dne 11.07.1946 poslal dopis tov. Javornik-u in ga zadolžil, da pripravi potrebne količine mesa za delitev upravičenim potrošnikom. Škofljica je imela tisto leto 806 prebivalcev, 150 upravičencev in še 106 upravičencev do dodatnih nakaznic. Ministrstvo za obrt in trgovino je vsak mesec objavljalo število upravičencev. Navadnim upravičencem so namenili štiri krat na mesec po 10 dkg mesa, imetniki dodatnih nakaznic pa so dobili še enkrat toliko.
Poslovanje gostilne je oblast leta 1948 prepovedala. Gostilno so zaprli. V hišo Ivane Javornik so naselili štiri družine (od tega dve rudarski), v hišo Pepce Javornik pa tri družine rudarjev, ki so bili zaposleni v Rudniku svinca, cinka in barita na Plešah. Vendar je leto 1948 prineslo tudi veselje v hišo - Pepci in Ivanu se je rodila hčerka Ivica. Tisto leto se je iz Amerike v Ljubljano s specializacije vrnil zdravnik, ki se je izpopolnjeval na področju bolezni pri dojenčkih mater z Rh negativnim faktorjem. Dojenčici so s transfuzijo zamenjali kri in jo tako ohranili pri življenju. Pet let kasneje, ko se je Pepci in Ivanu rodil še sin Janko Javornik, je bil tak poseg že rutinski. Gostilna je bila uradno zaprta, toda posamezni vaščani so se še vedno radi oglasili na frakel žganja, ki ga je imela stara mama vedno v kredenci. Hišna posebnost je bila tudi posojanje krožnikov, posode, kozarcev, jedilnega pribora, stolov... za poročna slavja, ki so se takrat v glavnem odvijala na domovih. V zahvalo za posojen gostinski pribor je bila ob vrnitvi običajno priložena »šajdosna«, ki nam je zelo popestrila navadne jedilnike. Pri Javornikovih so bile po vojni organizirane tudi lovske veselice. Srečelov in lovski golaž sta bila blagovna znamka teh druženj. Lovski golaž so domači gospodinji pomagale kuhati soproge lovcev, ki so se pripeljale z vlakom iz Ljubljane. Prirejanje lovskih veselic so kasneje preselili v gostilno Strah. Ivan je bil lovec in več let predsednik lovske družine Škofljica, pri njem so lovci običajno puščali večjo uplenjeno divjad, da jo je posredoval v Ljubljano v hladilnice.
Ivan in Pepca Javornik s hčerko Ivico in sinom Jankotom. V sredini babica Ivana. Fotografija iz leta 1956.
Mesarija in klavnica ni več poslovala v privatnih rokah, saj je bila leta 1951 ustanovljena Krajevna klavnica in mesarija Škofljica, Ivan Javornik je bil v njej zaposlen za 8 ur dnevno kot poslovodja, Pepca Javornik pa kot blagajničarka za 4 urni delovni čas. Prodaja mesa je takrat potekala ob koncu tedna. Prodajo mesa so leta 1960 preselili v mesnico na sedanji Šmarski cesti 4. Pri Javornikovih je tako ostala samo še klavnica, ki je delovala v nekdanji ledenici. V času po drugi vojni je veliko škofeljskih fantov in fantov iz okoliških vasi prihajalo k Javornikovim ob koncu tedna pomagat v klavnico, kjer so si pridobili veščine za samostojno izdelavo kolin in tudi nekaj zaslužili. Samostojna Krajevna klavnica in mesarija Škofljica je novembra 1962 prešla pod okrilje Kmetijske zadruge Ig, nekaj let kasneje pa pod okrilje Ivančne Gorice.
V tem obdobju so pri Javornikovih za podjetje Koteks zbirali kože od klanja na kmetijah in iz domače zadružne klavnice. Kože so prinašali v odkup kmetje iz Škofljice in iz okoliških vasi: Pleš, Pijave Gorice, Drenika, Smrjenj...Pozimi so bila vrata odprta za oddajo kož skozi cel dan, zato je bilo kljub temu, da ni bilo več gostilne, v hiši vedno živahno. Po nasoljene kože so prišli s Koteksa s tovornjakom, jih pregledali, stehtali in odpeljali. Stranski proizvod je šel v predelavo v usnjarno, kmetje so dobili določen zaslužek, zbiratelj pa provizijo za opravljeno delo. Seveda so bili zaradi zbiranja kož prijavljeni na UDBO, prijavil naj bi jih eden od zaposlenih v rudniku Barita, češ da manipulirajo s kožami. Vse se je končalo brez posledic.
Po vojni kmetijstvo ni prinašalo zaslužka, visoki davki in obvezna oddaja kmetijskih pridelkov so kmete silili v dodatne dejavnosti. Tako so se štirje škofeljski nadebudneži, Ivan Javornik, Janez Toni, Jože Skubic in Franc Zorc, so se leta 1958 odločili za najem peskokopa za fasadni pesek od Zimčevih na Malem vrhu. To je bila v tistem čase dejavnost z visoko dodano vrednostjo. Fasadni pesek so v začetku s konji vozili v Ljubljano na državna in privatna gradbišča, kasneje so si kupili tovornjake. Pesek se je prodajal tudi v oddaljene kraje:Kočevje, Novo mesto, Beltince... in sicer ga je bilo potrebno iz kamnoloma voziti na železniško postajo na Škofljico in preložiti na vagone. To delo je bilo težaško, zaslužek pa je bil dober.
Nacionalizacija je doletela tudi družino Draga in Marčele Javornik. Drago Javornik, ki se je pred drugo svetovno vojno poročil z Marčelo Tondolo (1918 – 2012), vnukinjo Angela Ajte (zidarski mojster iz Furlanije, ki je na Škofljici sezidal več hiš). Skupaj sta prevzela zadolženo opekarno v Mokronogu. Po letu 1945 je povojna oblast Dragu in Marčeli pobrala vse premoženje, opekarno, stroje in hišo. Družino s štirimi majhnimi otroki so preselili v Bistrico v majhno podnajemniško stanovanje z zelo slabimi pogoji za bivanje. Mama Marčela Javornik se je zaposlila v nekdaj njeni ceglanci kot kurjač v nočni izmeni, da so se lahko preživljali in da je bila lahko čim več z otroki.
Vendar podjetniški duh ni zapustil družine. Oče Drago se je zaposlil kot mesar v Mokronogu ter kasneje kupil hišo in v njej odprl gostilno na Rakovniku pri Šentrupertu. Tako je gostilniško tradicijo Alojzija in Ivane Javornik na Dolenjskem nadaljeval njun sin Drago. Na visok nivo je gostilno dvignila Dragotova hčerka Ivka Pevec (1943 – 2024) in sedaj jo uspešno vodi njen sin Goran Pevec z družino.
Tradicija se gradi počasi, z znanjem, odgovornostjo in predanostjo - škoda jo je bilo prekiniti. Prvotne gostilne Alojzija in Ivane Javornik, kot je vidna na sliki 2, ni več. Hišo so leta 1960 adaptirali. Gostilniška tradicija rodbine Javornik na Škofljici je oživela po 48 letih in sicer v gostilni na Šmarski cesti 60, ki jo je leta 1996 zgradil Janko Javornik.
Zgodbe so nastale na podlagi dokumentov, pripovedovanj in spominov. So odsev preteklega časa in ljudi, ki so s svojo zagnanostjo, podjetnostjo in vztrajnostjo, kljub težkim razmeram in preizkušnjam živeli, preživeli in oblikovali podobo kraja in takratnega časa.
Zbral in uredil: Peter Tomažič
Fotografije, dokumenti in vsebina: Ivica Hočevar, rojena Javornik