Lenartov dvorec - Grad Lisičje - Gayerav (Jastrebja jasa)

V nekdanje dni slave in razkošja na tem gradu pred 300 leti nas povede njegov tedanji gost in obiskovalec Janez Vajkard Valvazor. V enajsti knjigi Slava vojvodine kranjske na straneh 173 do 182 takole pripoveduje o njem:
Grad Lisičje stoji na lepem in ugodnem kraju Dolenjske, miljo in pol hoda od Ljubljane. Ponosno se dviga na hribu in že njegova zunanjost vabi človeka, da si ga ogleda. In res nudi očem obiskovalcev in gostov mnogo užitka in veselja, kajti poleg krasnih vrtov in vinograda ima tudi lep prijazen ribnik. Vsa poslopja: grad, pod in pristava so lepo skupaj. Po kranjsko se imenuje grad Lisičje, ker se v okoliških gozdovih potikajo lisice v velikem številu. 
Nemško ime Gayerau (Jastrebja jasa) pa je dal nekdanji lastnik tega gradu g. Merharič zaradi mnogih jastrebov, ki tu pogosto krožijo med gozdovi. Z milostnim privoljenjem nadvojvode Karla Avstrijskega je gradu ime tudi zamenjal. Ker pa je bil omenjeni gospod Merharič zadnji svojega imena in rodu, je posinovil gospoda Lenarta Fabianič, sina svoje sestre in ga določil za dediča pod pogojem, da se njegovo ime in rod ohrani tudi naprej in zato naj se imenuje in piše Merharič s priimkom Fabjanič. Na ta način je tudi grad Lisičje kot dediščina prišel v roke omenjenemu gospodu Merhariču s priimkom Fabianič.
Ko je bil ta skozi 24 let v vojaški službi na Nizozemskem, je grad na Lisičjem sam sebi prepuščen postal zanemarjen in puščoben. Imenovani je po svoji smrti zapustil štiri sinove, ki so pa že vsi legli v grob, razen sedanjega lastnika g. Lenarta Merharič Fabianiča.
Ta je imel veliko veselje s hišami in vrtom, zato je spravil vse v odličen red in je pred vsem vrtove kar moč sijajno zasnoval in uredil. Ker je bil ta gospod tudi velik prijatelj cvetlic in rastlin, je izvrstno poznal tudi botaniko (nauk o rastlinah). Nasprotno pa je njegov oče rajši gledal bleščeče orožje na bojnem polju kot ljubke cvetlice in je imel večje veselje s sovražnikovo krvjo kot pa s škrlatnimi cvetovi. 
Ta njegov sin je zopet pripomogel pregnani boginji cvetja do veljave in ji dal na razpolago dokaj lepih prostorov, to je različne vrtove in jih ohranil z rastlinami ne le domačih ampak tudi tujih vrst, da so vrtovi na Lisičjem postali živa zbirka redkih cvetlic in lahko rečemo redkost, ki že ni več redkost, ampak tu nekaj navadnega. Kajti kar Italija, Francija, Anglija, Niozemska, Belgija in Nemčija cenijo med cvetjem kot izredno lepo izbrano in čudovito krasno, vse to najdeš na tem vrtu in poleg tega še najrazličnejše rastline iz Indije.

Dvorec Lisičje je v prvi polovici 16. stoletja sezidal Pankracij pl. Baričevič. Njegov drugi lastnik je bi Ivan Khiessl, po letu 1587 pa je grad prenovil Lenart Merharič, katerega dediči so bili tudi lastniki sosednjega dvorca Ganjiče (Ganitschhof). Leta 1710 je postal  lastnik dvorca Lisičje deželni svetnik Karel Jožef pl. Coppini. Leta 1803 je dvorec na dražbi kupil baron Franc Karl Haller von Hallerstein. V nadaljevanju je dvorec še nekajkrat zamenjal lastnike, pred drugo svetovno vojno pa je bila njegova lastnica Mary Lloyd iz Trsta. V grad, kot ga še danes imenujejo domačini, so v drugi svetovni vojni pred Nemci pribežali Salezijanci. Ob koncu vojne so ga zasedli domobranci, po vojni pa so se v njem naselile družine, večinoma družine delavcev iz bližnjega rudnika barita. Grad z dragoceno opremo je bil po vojni postopno izropan. V njem se je v petdesetih naselila jugoslovanska vojska. Od konca šestdesetih je približno dve desetletji sameval, dokler ga ni prevzel Arhiv Slovenije in v zadnjem obdobju Občina Škofljica.

V Italiji, Nemčiji in na Nizozemskem slovijo nekateri vrtovi zaradi izbranih lepih cvetlic, kot res to tudi zaslužijo in marsikateri vrt se ponaša z najrazličnejšim cvetjem tako zelo, kot da ne bi bilo kaj takega najti nikjer drugje na svetu. Pa če bi hotel pogledati v krasoto vrta na Lisičjem, bi hitro moral umakniti svojo prevzetno sodbo in z začudenjem ugotoviti, da je na Lisičjem toliko vsega, da se more v lepoti meriti z vsakim vrtom. Na vsaki gredici bi se mogel prepričati o tem, kako se je motil in reči: "Kaj takega nisem niti iskal niti sluti, da bi mogel najti".

Lepota in bogastvo cvetja

Ker sem v svoji tretji knjigi obljubil, da bom cenjenemu bralcu pokazal lepoto in bogastvo cvetja, moram sedaj to izpolniti. Prav na tem gradu lahko pokažem, da imamo tudi na Kranjskem zastopane vse mogoče vrste cvetlic in rastlin. Pripominjam, da je to samo primer, kajti ne najdeš jih samo tukaj, ampak tudi po drugih vrtovih gradov in graščin različnih vrst. Vendar pa sem izbral prav ta zabavni vrt na Lisičjem, ker se tukaj nahaja od vseh kranjskih vrst vsaj kaka poedinka in to tudi v najrazličnejših oblikah. Pa ne bom vseh vrst cvetlic in rastlin našteval, ampak le najimenitnejše, ki jih je cvetoča narava obdarila z najlepšimi in najbolj pestrimi barvami.
Tu najdeš nad 15 vrst navadnih vetrnic, vsaka v drugi barvi, nad 20 polnjenih, skoraj vse pestro barvane. Navadne zlatice v mnogo zvrsteh, med njimi ena, ki je žvepleno rumena, druga črna. Te so morali prinesti sveže iz Italije in ne zdržijo dalje kot do tretjega leta.

O življenju salezijancev na
gradu Lisičje v letih 1941-42

Perunika cvete v najrazličnejših barvah. Polnjenih lilij je dvoje vrst. Zlati klobuk je vzgojen v najrazličnejših oblikah, bel in ognjeno rdeč, fritilanij je troje vrst, gelseminov še več. Tulipanov najrazličnejših barv toliko žari, da ne morem drugače, kot da jih po vrsti naštejem (potem našteje 170 vrst). Hijacint je tukaj preko 70 vrst, narcisov preko 20. med njimi veliki in polnjeni in taki, ki imajopo štiri cvetove na enem steblu.Trumban preko 10 vrst, prav tako giumchiglie in najraznovrstnejše košeničnice. Poleg tega najrazličnejše vrtnice. Mnogo raznih drugih cveti in rastlin niti ne omenjam.
Vtem zabavnem vrtu stoji tudi mnogo dreves, katerih nekatera zavzemajo tu svoj prostor, ker imajo okusne sadove , druga lepo listje. Tu rastejo limone in pomaranče, tam granatna jabolka, tu fige, tam mandeljni . Indijski lešniki rastejo na takih drevesih, ki niso veliki kot naši orehi. V enem grozdu se nahaja do 100 lešnikov. Nadalje:indijske trte z globoko narezanimi listi, ki so povsem različne od nemških in italijanskih. Potem rdeči, beli in čisto okrogli lešniki. Prav tako orehi, ki niso v lupinah, ampak le zaviti v nekakšno kožico in delajo izjemo v pregovoru: Kdor jedro, mora stresti lupini. Češenj je več kot 12 vrst, rdeče, bele, črne, rumene in to take, da je 7-8 sadov na enem peclu. Poleg teh še vse polno navadnih češenj in višenj. Breskev je 12 različih vrst, med njimi gladke, rdeče,zelene, rumene in take, ki so znotraj kot kri in potem še več drugih. Marelic je toliko vrst, da lahko najdeš ob pomladi do svetega Martina v jeseni vedno sveže in zrele na drevju. Nadalje razne nešplje. Jabolk obirajo tukaj prek 50 vrst in prav toliko najraznovrstnejših hrušk. Skratka:sadno drevje ne zaostaja za cvetlicami. 

Grad Lisičje in okolica v času pred II. svetovno vojno

Več fotografije je na voljo v knjigi Z druge strani >>>

Grad Lisičje med II. svetovno vojno

Grad Lisičje danes

Zemljiškoknjižni izpis iz leta 1893
Skica prikazuje parcele, po razprodaji zemlje Dvorca Lisičja, ki so jo kupili kmetje v Lanišču in Lisičju. Na parcelah so imena ​Kastelic, Trtnik, Žitnik, Kolovič, Hiti, Primic…