Razmere v ljubljanski pokrajini l. 1941-42
|
Citati iz knjige:Ljudska oblast na Slovenskem 1941-1942,
prva knjiga:Država v državi, avtor: Tone Ferenc, Izdala Založba Borec - Partizanska knjiga, 1987 Rokopis je odobrila komisija za zgodovino pri predsedstvu republiškega odbora Zveze združen borcev NOV Slovenije na seji 17.junija 1986 Vse kar je v narekovajih je dobeseden citat iz knjige, vse ostalo je povzetek zapisanega v knjigi s poudarkom na dejstvih, ki so javnosti manj poznana in jih je zapisala partizanska zgodovina (uredništvo). Država v državi 1. Ustanovitev Protiimperialistične fronte (kasneje Osvobodilne fronte - OF) 2. Prva osvobojena ozemlja 3. Poskus vzpostavitve civilne oblasti na osvobojenih ozemljih 4. Napake partizanov na osvobojenem ozemlju 5. Italijanska ofenziva in druge posledice osvobojenih ozemelj 1. Ustanovitev Protiimperialistične fronte (kasneje OF) Na pobudo Komunistične partije Slovenije (KPS) so predstavniki KPS, krščanskih socialistov in demokratičnih Sokolov ter nekaterih manjših skupin, 26.aprila 1941 ustanovili Protiimperialistično fronto. Vzrok za tako ime je bilo kominternsko gledanje KPS. V Osvobodilno fronto slovenskega naroda se je organizacija preimenovala meseca junija, ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo. "..za KPS in tudi za OF je bila Sovjetska zveza vodilna sila in glavna opora v osvobodilni borbi slovenskega naroda in vseh zatiranih narodov…" (str.10). Na svojem zasedanju je vrhovni plenum OF poslal pozdrave Vseslovanskemu komiteju v Moskvi in mu v njih sporočil, da sprejema vse njegove sklepe z mitinga v Moskvi 10. in 11. avgusta 1941" (str. 25). "Partija je pojmovala narodnoosvobodilni boj tudi kot edinstveno revolucionarno priložnost, kot etapo na poti do socialistične revolucije…Partija revolucionarne perspektive ni niti skrivala niti posebej razglašala; vsaj v vrhu OF je bila že kmalu jasna perspektiva socialne preobrazbe slovenske družbe" (str.11). "Centralni komite KPS je že avgusta 1941 ustanovil Varnostno obveščevalno službo, katere del-varnostni- je imel tudi nalogo izvrševati smrtne kazni nad narodnimi izdajalci" (str.23). "Varnostne službe se vsi bojijo kot hudiča…" (str.47) je zapisal Edvard Kardelj v jeseni 1941. Do prvega maja 1942 je varnostna služba v Ljubljani usmrtila 65 ljudi. Skupaj z drugimi območji, kjer je delovala obveščevalna služba in Narodna zaščita pa 250 oseb. " V poročilu glavnega poveljstva partizanskih čet vrhovnemu štabu NOPOJ datiranim s 1. maja 1942 je zapisano: "Vsa obveščevalna služba in eksekutiva je v partijskih rokah" (str. 338). "Septembra 1941 je vrhovni plenom OF sklenil, da za časa osvobodilne borbe edini predstavlja, zastopa, organizira in vodi slovenski narod na vsem njegovem ozemlju. Hkrati je razglasil za škodljivo vsako organiziranje zunaj OF. Sklenil je tudi, da vstopi v stalno zvezo z enakimi predstavniki drugih narodov Jugoslavije" (str. 21). Italija je Ljubljansko pokrajino smatrala kot ozemlje priključeno Kraljevini Italiji. Zato so v ljubljanski pokrajini za javni red in mir skrbeli karabinjeri, obmejna policija in financarji. Civilno upravo je predstavljal visoki komisar Grazioli, vojaško pa general Robotti. Zaradi vse hujših napadov partizanov na oddelke policije ter vojske in vse močnejšega delovanja OF, ki je dosegel svoj višek 3. januarja z demostrativnimi akcijami v Ljubljani, je obrambo javnega reda 19. januarja po ukazu Mussolinija prevzela vojska. Italijanska vojska je konec februarja 1942 začela z obširnimi racijami v Ljubljani, v katerih so 878 ljudi odpeljali v koncentracijska taborišča. 2. Prva osvobojena ozemlja Zaradi razdrobljenosti majhnih posadk, ki so bile pogosta tarča partizanov in zaradi pomanjkanja vojakov, ki so bili prerazporejeni na druga področja, je italijanski general Robotti februarja 1942 izdelal načrt Primavera za zmanjšanje vojaških postojank in njihovo krepitev. Enako je predlagal tudi oboroženim enotam italijanske civilne uprave. Civilni upravitelj Grazioli je notranje ministrstvo opozoril, da bo izvajanje tega načrta in umik vojaških postojank povzročilo, da bo na velikem delu porušena civilna uprava. Italijansko poveljstvo je načrt odobrilo, vendar je Robotti zaradi pritiska civilne uprave moral pristati na manjše krčenje. Tako se je aprila 1942 število postojank iz 89 postojank zmanjšalo na 22 rednih in 17 postojank za zavarovanje železnic. Načrtovano pa je bilo zmanjšanje na 12 postojank. Partizanska vojska je takrat na območju Ljubljanske pokrajine štela 440 vojakov. Tako se je spomladi leta 1942 italijanska vojska zaradi zgoraj opisanih okoliščin praktično sama umaknila iz podeželja in s tem omogočila partizanom prehod v ofenzivo in v nastanek velikih osvobojenih ozemelj. Maja 1942 je italijanska vojska, ki je takrat prevzela pod svojo komando tudi vse enote civilne uprave, nadzorovala manj kot 20% ozemlja Ljubljanske pokrajine. Več kot polovico občin so zasedli partizani. Največ na področju Novega mesta in Kočevja, kjer so nastali centri osvobojenega ozemlja, ki se je raztezal vse do primestnih ljubljanskih občin. Vsa mesta, večje kraje in glavne železniške proge pa je nadzirala italijanska vojska. Partizanska vojska se je na osvobojenih ozemljih hitro krepila in število partizanov je naraslo na 2500. Pred italijansko ofenzivo v drugi polovici meseca julija je štela že 5000 mož. 3. Poskus vzpostavitve civilne oblasti na osvobojenih ozemljih OF je na osvobojenih ozemljih poskušala vzpostaviti civilno oblast in sicer tako, da so prebivalci volili krajevne narodnoosvobodilne odbore. Običajno so take volitve potekale kar v obliki volilnih zborov. Volilna pravica je bila prvič dodeljena tudi ženskam. NOO-ji so ustanavljali narodno zaščito in organizirali mitinge. Izvršni odbor OF je ustanovil tudi narodnoosvobodilni svet, ki je bil poskus nekakšne vlade. 4. Napake partizanov na osvobojenem ozemlju Edvard Kardelj piše Ivu Ribarju Loli: "Trije meseci relativno lahke borbe z Italjani , ki se niso naučili vojskovanja s partizani in so zato pogosto kot živina padali v naše partizanske zasede in imeli na stotine izgub, ti trije meseci so do neke mere pokvarili naše štabe. Lagodno so si v gozdu zgradili cela mesta iz barak, napeljali vanje in v šotore električno razsvetljavo in telefone, jih opremili z radijskimi aparati in s pisalnimi stroji, namestili mnoga spremstva in razne ženske, pogosto sumljivega značaja" (str.353). Take pojave je Kardelj imenoval vojvodstvo. Nadalje piše: "Pri vojvodah ne gre za neke tuje ljudi, temveč za člane KPS, saj je okrog 80 % komandantov članov KPS" (str. 354). Druga napaka, ki je bila navzoča predvsem pri komunistih je bilo sektaštvo. "Poleg tega, da je imela KPS v NOB pridržane nekatere dejavnosti samo zase, npr. varnostno-obveščevalno službo, tehniko in funkcije(npr.politične komisarje) so kumunisti ponekod… spodrivali druge (krščanske socialiste in tudi sokole) tudi iz drugih delovnih področij" (str. 354 in 355). V času osvobojenih ozemelj se je zgodilo veliko usmrtitev civilnega prebivalstva. "V letu 1942 so partizani na osvobojenem in polosvobojenem ozemlju usmrtili skupno 13 slovenskih duhovnikov." "Za drugo grupo odredov je Edvard Kardelj 14. julija 1942 pisal Ivu Ribarju Loli, da je likvidirala mesečno samo na majhnem odseku povprečno 60 oseb. "Zgodile pa so se še hujše stvari, o katerih ti pismeno ne bom govoril" (str. 359). "Med vzroki, ki so pripeljali do neupravičenih usmrtitev (civilnega prebivalstva)… je bil ta, da so imela partizanska poveljstva tudi sodno oblast. Tako je npr. lahko 18-letna politična komisarka čete odločala o življenju in smrti mnogih ljudi in si prislužila ime "Krvava". Napaka vodstva narodnoosvobodilnega gibanja je bila tudi, da ni zahtevala niti zapisnikov zaslišanj osumljenih in usmrčenih ljudi niti utemeljitve izreka smrtne kazni." (str.359) Kardelj je pisal Ivu Ribarju Loli: "Imamo celo več primerov, da so kratko malo zaprli in postrelili tudi naše zaveznike, da o drugih - raznih bogatih tovarnarjih in bogataših - niti ne govorim. Prešli so že na drugo etapo /revolucije/, kar seveda močno škoduje širini naše akcije. Večina jih skoraj niti ne misli, da je to osvobodilna vojna, ampak revolucija, ZSSR in Stalin" (str. 363). "Neupravičenim usmrtitvam sta se pridružila usmrčevanje celih družin, tudi mladoletnih otrok, skupin Ciganov in Romov in neustrezen način usmrtitev. (npr.…v Ponovi vasi pri Grosupljem so partizani v noči na 22. april usmrtili J.J., njegovo ženo in štiri otroke v starosti od 9-18 let…6. aprila na Brezovici F.K., ženo in 4 letno hčerko…" "16. julija zgodaj zjutraj je prišla skupina belokranjskih partizanov v romsko naselje Kanižarica pri Črnomlju in odpeljala 61 Romov ter jih usmrtila…"(str.366-367) Poleg tega so se dogajale tudi kraje, ropanja, zaplembe, nadlegovanja in surovosti.(str.368) Nekateri politični komisarji so izvajali grozljive kazni. "Kardelj je v pogovoru z dr. Vladom Dedirjem 11. oktobra 1978 dejal: Ali takve stvari nisu bile pravljene samo u Crnoj Gori. I kod nas je toga bilo. Tako je kod na Pirjevec bio izveden pred partizanski sud zbog sadističkog mučenja ljudi - na žerjavici ih je pekao. Pirjevca smo oslobodili, ali smo neke druge streljali zbog ovih zločina" (str. 375). Kardelj 27. novembra piše: "Prav tako so naši ljudje te dni pripovedovali, da so v Dolomitskem odredu torej pred nosom Ljubljane, pred četo pobijali ljudi s kolom. Tega zares ni mogoče trpeti" (str.383). "Na podlagi teh skromnih podatkov lahko ocenimo, da je bilo število na prvem velikem osvobojenem ozemlju usmrčenih civilnih prebivalcev okoli 300-350" (str.359). To število ubitih civilnih prebivalcev je približno enako tistemu po kapitulaciji Italije v letu 1943. Vendar vodstvo OF kljub določenim odredbam in ukrepom ni bilo dovolj odločno pri odpravljanju teh hudih napak. Največkrat je zločince samo premestila in ne odstavila ali odločno kaznovala. Tako je bilo tudi v opisanem primeru Pirjeveca. Nato pa se je tudi že začela italijanska ofenziva, ki je v ospredje postavila druga vprašanja. 5. Italijanska ofenziva in druge posledice osvobojenih ozemelj Italjanskemu okupatorju v zanj zelo neugodnih razmerah navsezadnje ni preostalo drugega, kot da zbere velike sile in si skuša s pravo vojaško ofenzivo izboljšati položaj. Italijanska vojska je že konec junija v Ljubljani začela z množičnim racijam in 2663 oseb odpeljala v italijanska koncetracijska taborišča (str.387). Ofenzivo, ki se je začela 16. julija 1942 je izvajalo skupaj 65.000 italijanskih vojakov, ki so do septembra 1942 znova zasedli osvobojena ozemlja. V ofenzivi je bilo ubitih 1000 partizanov, skoraj tisoč jih je odšlo domov. Italijanske izgube so ocenjene med 500 in 1000 vojakov. Najhuje pa je med in po ofenzivi trpelo civilno prebivalstvo, saj je italijanska vojska do pozne jeseni 1942 internirala 20.000 Slovencev. Italijanska vojska pred nastankom osvobojenih ozemelj ni izvajala množičnega nasilja nad civilnim prebivalstvom z izjemo internacij. V času ofenzive pa je iz maščevanja in z namenom zastrahovanja požgala številne vasi, plenila premoženje in usmrtila več kot 600 civilnih oseb. Eno izmed najpomembnejših posledic osvobojenih ozemelj in ofenzive je bilo ustanavljanje varnostnih straž, ki so jih partizani imenovali bela garda. Italijanska vojska pa jih je imenovala protikomunistična milica (MVAC). Okrog 15. junija je italijanski okupator prvi skupini pri Št. Joštu izročil orožje. Pojav bele garde je v drugem delu ofenzive prispeval k zmanjšanju strahovitega nasilja italijanske vojske nad civilnim prebivalstvom. Antikomunistično razpoloženje katoliškega prebivalstva, kruto okupatorjevo nasilje v času ofenzive in napake komunistov na osvobojenih ozemljih, predvsem številne neupravičene usmrtitve civilnega prebivalstva, so imele za posledico hitro širjenje varnostni straž na Dolenjskem in Notranjskem. "…ti (t.i. belogardistični oddelki) so najhitreje in najpogosteje rasli ravno tam, kjer so bila prej središča osvobojenega ozemlja, počasneje in redkeje pa tam, kjer območja prej niso bila popolnoma svobodna" (str.524). Na drugih območjih Slovenije, kjer ni bilo osvobojenih ozemelj, v tem času niso poznali bele garde. "Septembra se je v organiziranje oboroženega belogardizma vključil tudi ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman" (str. 524). Kaže, da so na to najbolj vplivale neposredne osebne grožnje škofu s strani italijanskega poveljstva z nasiljem nad civilnim prebivalstvom, če se razmere v Ljubljanski pokrajini ne bodo uredile. "Roata je grozil, da bodo izselili 60.000 Slovencev, Robotti pa, da jih bodo pobili 300.000" (str. 525). Z namenom, da zaščiti civilno prebivalstvo, je škof Rožman, po posvetu s predstavniki strank, še isti dan napisal spomenico za Robottija, v kateri je med drugim zapisal: "Dovolite ustanoviti v vseh krajih oborožene varnostne straže pod slovenskim poveljstvom…Z ustanovitvijo varnostnih straž bo v nekaj tednih zagotovljen popoln in vsestranski red…" (str.525) Robotti je k škofovim predlogom takole dodal svoje pripombe: "Varnostne straže, ki jih predlaga škof, ustrezajo krajevnim milicam, ki imajo nalogo, da svoje vasi branijo pred komunisti…" (str.526). V času spomenice sredi septembra 1942 so tovrstne "krajevne milice" štele 1000 mož. Do maja 1943 pa se je to število povečalo na dobrih 6000. Citati iz knjige:Ljudska oblast na Slovenskem 1941-1942, prva knjiga:Država v državi, avtor: Tone Ferenc, Izdala Založba Borec - Partizanska knjiga, 1987 Rokopis je odobrila komisija za zgodovino pri predsedstvu republiškega odbora Zveze združen borcev NOV Slovenije na seji 17.junija 1986 |
Novejši viri o dogajanju med drugo svetovno vojno v Sloveniji
Padli krajani Škofljice in okolice v drugi svetovni vojni 
Antonio Gracioli - civilni upravitelj ljubljanske pokrajine
Mario Robotti - poveljnik okupatorske italijanske vojske v ljubljanski pokrajini
Boris Kidrič - KPS, član izvršilnega odbora OF
Edvard Kardelj - Komunistična partija Jugoslavije
Razmere v drugih pokrajinah Slovenije:
V drugih pokrajinah se je OF začela hitreje širiti šele v jeseni 1942 in v letu 1943. Odbori OF so se ustanavljali zelo počasi. Značilno za ta območja je bila manjša moč komunistov in veliko hujše nasilje okupatorja, predvsem nemškega na Gorenjskem in Štajerskem. (Vir: Ljudska oblast na Slovenskem 1941-1942, prva knjiga:Država v državi, str. 653, avtor: Tone Ferenc) Prisilne mobilizacije: Nemci so od 1942 do 1944 v nemško vojsko prisilno mobilizirali 60 - 80.000 Slovencev. Od tega jih je padlo vsaj 10.000. Vsaj 20.000 pa se jih je vrnilo invalidnih. Po vojni so mnoge prisilne mobilizirance pobili partizani, preživeli pa so ostali brez vseh pravic do odškodnine. (Vir: Družina,št.25, str. 8, www.mobilizacija.si/) 
Prisilno mobilizirani Slovenci v nemški vojski pred rusko fronto. (Foto: Družina, št.25, str. 9)
Krimska jama pri Brezovici- množično grobišče civilistov, ki so jih likvidirali partizani že v času prvih osvobojenih ozemelj spomladi 1942 in tudi kasneje.
(Vir: Zaveza, št.25, str.12 in razstava Prikrito in očem zakrito, Mitja Ferenc, Muzej novejše zgodovine Celje) |
Komentar uredništva
Osebna gledanje tistih, ki so II. svetovno vojno doživeli in preživeli, se lahko zelo razlikuje od danes odkrite in raziskane zgodovine tega obdobja, saj moramo upoštevati, da je bil to čas različnih dezinformacij, pritiskov, mobilizacij in drugih osebnih ter krajevnih okoliščin, ki so vplivale na presojo in življenje vsakega posameznika, v kolikor je lahko v danih razmerah sploh imel kakšno možnost svobodnega odločanja. Prav tako so se v različnih območjih in krajih Slovenije dogajale različne stvari, včasih popolnoma nasprotne.
Osebnih resnic ali bolje gledanj je lahko več, zgodovinska resnica, ki so jo glavni akterji poznali že tedaj, pa je samo ena in se jo ne da relativizirati. Zgoraj opisana zgodovina je le odsev krutosti tega časa, ne more pa prikazati vso krutost fašističnega, nacističnega, komunističnega in protikomunističnega nasilja, ki se je v letih 1943-45 še huje razdivjalo.
Zagotovo pa lahko trdimo, da si je večina Slovencev, čeprav z različnimi pogledi na prihodnost, srčno želela svobodne Slovenije, v prvi vrsti pa preživetja njihovih družin. Zločini "poražencev ali zmagovalcev" pa ne smejo nikoli zastarati, če si resnično želimo, da se kaj takega ne ponovi.
Osebna gledanje tistih, ki so II. svetovno vojno doživeli in preživeli, se lahko zelo razlikuje od danes odkrite in raziskane zgodovine tega obdobja, saj moramo upoštevati, da je bil to čas različnih dezinformacij, pritiskov, mobilizacij in drugih osebnih ter krajevnih okoliščin, ki so vplivale na presojo in življenje vsakega posameznika, v kolikor je lahko v danih razmerah sploh imel kakšno možnost svobodnega odločanja. Prav tako so se v različnih območjih in krajih Slovenije dogajale različne stvari, včasih popolnoma nasprotne.
Osebnih resnic ali bolje gledanj je lahko več, zgodovinska resnica, ki so jo glavni akterji poznali že tedaj, pa je samo ena in se jo ne da relativizirati. Zgoraj opisana zgodovina je le odsev krutosti tega časa, ne more pa prikazati vso krutost fašističnega, nacističnega, komunističnega in protikomunističnega nasilja, ki se je v letih 1943-45 še huje razdivjalo.
Zagotovo pa lahko trdimo, da si je večina Slovencev, čeprav z različnimi pogledi na prihodnost, srčno želela svobodne Slovenije, v prvi vrsti pa preživetja njihovih družin. Zločini "poražencev ali zmagovalcev" pa ne smejo nikoli zastarati, če si resnično želimo, da se kaj takega ne ponovi.
