Naše počitnice 1942
|
Leto Gospodovo 1942...Nekateri pravijo grozno, strašno, strahotno, drugi zopet...čudno, nerazumljivo. A vsak čuti, da premalo pove. Kdo ga bo prav označil? Kdo mu bo našel pravo ime?
Izredne stvari je v tem letu doživljala tudi salezijanska družina v Lisičjem. Že šolsko leto je bilo burno, a počitnice - nezaslišane! Kdaj pa je bilo še slišati, da bi kje na svetu za počitnice salezijanski kleriki - modroslovci obesili na kline ne samo knjige, zvezke in drugo učenjakarsko navlako, marveč tudi talarje in kolarje in z zavihanimi rokavi s cepci, koso, vilami, grabljami, motikami in sekiro v rokah preživeli ne dneve, temveč tedne, mesece na podih, travnikih, na polju, na njivah , v gozdu! Take so bile naše počitnice v letu gospodovem 1942, ki mu do zdaj še nihče imena ne ve... ...Naj se še toliko trudim, pravega izraza za občutje tistega dne ne morem dobiti. Saj se spominjam vseh podrobnosti, vsakega trenutka posebej, vseh čudnih nerazumljivih, pretresljivih prizorov tistega dne, a vse je v neko mračno, naravnost grozljivo kopreno zavito... Skupaj z drugimi možmi so nas pobrali, nas med dvema vrstama do zob oboroženih vojakov gnali s hriba mimo "punto butissimo" v vas in potem med obupnim vpitjem žena in otrok iz vasi na zbirališče. Tam smo kot klavna živina, skupina pri skupini, na žgočem julijskem soncu čakali in čakali in se bolj z očmi kot z besedami spraševali:"Kaj smo le zakrivili?" Častnik je prišel iskat koga za tolmača. Moral je iti eden od duhovnikov. Večina naših mladih mu je zabičevala:"Če mislijo vse moške in fante odpeljati naj odpeljejo še nas! Tako jim povejte!" Potem so začeli trije in trije odhajati, skupina za skupino je izginjala, dokler nismo nazadnje prišli na vrsto tudi mi. Hitro smo opravili. "Vi se vrnete domov..." nam je bilo rečeno. Razumeli smo, da se drugi ne vrnejo... Ko smo stopili iz sobe, se je sto in sto oči uprlo v nas, češ kam pojdemo, ali mednje ali mimo njih. Zavili smo proti cesti. "Vi greste domov se je nekaj glasov oglasilo. Še danes ne vem, kaj vse je bilo v tem vprašanju. Morda: "kakšna pravica je to" Ali: "Smo mi kaj več krivi'" Ali:"Blagor vam!" Zlasti se je čutilo kot prošnja. "Zakaj ne greste z nami tudi vi...?" In to je najbolj bolelo... Mnogi so se pa grenko vdano znašli:"Pozdravite naše" - "Potolažite jih!" -"Deteljo v Klancu mi pokosite, če se kmalu ne vrnem!" je naročil Lojz, ki se siromak še ni in se nikoli več ne bo vrnil... ...Bog nam je priča: nismo zbirali ne hiš ne ljudi, kjer je bila potreba večja, tam smo prijeli za delo in delali, delali, da so se nam ljudje čudili in sami sebi tudi... ...Ko so nas proti koncu meseca okrobra obiskali tovariši in je govornik svečano pribijal, da je v izrednih razmerah treba ljudstvu na izreden način pomagati, mi je bilo tako lahko odgovoriti s skoro govorniško pozo:"...Gotovo! In ker je tu prišlo ljudstvo v izredne razmere, smo mu na izreden način priskočili na pomoč, ko smo slekli talarje, pustili knjige in tri mesece po 12 ur delali in za tri vasi skoro vsa težja dela opravili. Če ne verjamete vprašajte ljudstvo samo...! (Odlomek iz glasila Naše delo 1942-zapisal France Cigan) |
Glasilo Naše delo
Salezijanski bogoslovci pomagajo na kmetijah po Škofljici-1942
| ||||
Materinski dan - Lisičje 1942
>>>Fotografije, ki so bile v obliki vinjet objavljene v glasilu Naše delo 1942 in prikazujejo pomoč salezijancev na kmetijah po Škofljici in v okolici poleti in jeseni 1942. Kmetije so po italijanski internaciji vseh moških na Rab in v druga taborišča ostala brez moških rok.
Več fotografije je na voljo v knjigi Z druge strani >>>
Več fotografije je na voljo v knjigi Z druge strani >>>
Fotografije so posnete v času II. svetovne vojne.
Več fotografije je na voljo v knjigi Z druge strani >>>
Več fotografije je na voljo v knjigi Z druge strani >>>
