"Z druge strani" - pričevanja Škofeljčanov o drugi svetovni vojni
Zgodbe iz druge strani, ki so bile do osamosvojitve Slovenije leta 1990 zamolčane in so jih starši svojim otrokom pripovedovali šepetaje ter v strahu s pogledom na vratih in oknih, govorijo o tem, kaj je doživela druga poražena stran v državljanski vojni, ki jo je povzročila komunistična revolucija v ljubljanski pokrajini. Mnogi svoje zgodbe ne bodo mogli povedati, ker so umrli, še preden je prišla prava svoboda.
Iz teh zgodb, ki so se dogajale pred več kot 70 leti se lahko naučimo, da smo vsi ljudje. Dobre in plemenite ali slabe in okrutne nas ne dela peterokraka zvezda ali slovenska trobojnica s kranjskim orlom na kapi. Kdo smo, določajo naša dejanja in danes lahko z gotovostjo trdimo, da je večina Slovencev v okviru danih možnosti v vojnih razmerah poskušala narediti najboljše, ne glede na stran. Zločinci, ki so v imenu komunizma, protikomunizma, fašizma ali nacizma počeli grozljivosti, pa ostanejo zločinci, ne glede na barvo in uniformo.
Samo s sočutjem in vživljanjem v vse strani, še posebej pa v stiske posameznikov in družin lahko v naslednjih desetletjih presežemo naša nasprotja in polno zadihamo v svobodi in miru.
Uredništvo
,
Iz teh zgodb, ki so se dogajale pred več kot 70 leti se lahko naučimo, da smo vsi ljudje. Dobre in plemenite ali slabe in okrutne nas ne dela peterokraka zvezda ali slovenska trobojnica s kranjskim orlom na kapi. Kdo smo, določajo naša dejanja in danes lahko z gotovostjo trdimo, da je večina Slovencev v okviru danih možnosti v vojnih razmerah poskušala narediti najboljše, ne glede na stran. Zločinci, ki so v imenu komunizma, protikomunizma, fašizma ali nacizma počeli grozljivosti, pa ostanejo zločinci, ne glede na barvo in uniformo.
Samo s sočutjem in vživljanjem v vse strani, še posebej pa v stiske posameznikov in družin lahko v naslednjih desetletjih presežemo naša nasprotja in polno zadihamo v svobodi in miru.
Uredništvo
,
Mavčeva Joža
"Pozimi so salezijanci v dolino proti Lanišču skupaj z otroci pripravili smučarsko in sankaško progo, po kateri so potekala tekmovanja. V dvorani, ki je bila vedno polna, smo igrali igre tudi za materinski dan, miklavža in ob drugih priložnostih. Prihajali so ljudje iz cele Škofljice, Sel, Barja in Klanca. Gledali smo tudi diapozitive z zgodbami iz Svetega pisma, predvsem pred velikonočnimi in božičnimi prazniki. To je bilo za tisti čas nekaj zares posebnega. Imeli smo tudi mladinsko sobo, ki je bila ob tem nabito polna. Veliko smo tudi peli. Za procesijo v maju 1943, od katere so se ohranile tudi slike, smo bile punce angelčki...
...Po propadu Italije leta 1943 so partizani naredili splošno mobilizacijo in pobrali vse moške na Dulah. Po napadu Nemcev so se moški vrnili, samo mojega očima ni bilo od nikoder. Z mamo sva mislile, da je umrl. Do konca vojne nismo vedeli, kje je, čeprav so to naši sosedje, ki so bili povezani s partizani vedeli, pa nam niso hoteli povedati... " >>>
"Pozimi so salezijanci v dolino proti Lanišču skupaj z otroci pripravili smučarsko in sankaško progo, po kateri so potekala tekmovanja. V dvorani, ki je bila vedno polna, smo igrali igre tudi za materinski dan, miklavža in ob drugih priložnostih. Prihajali so ljudje iz cele Škofljice, Sel, Barja in Klanca. Gledali smo tudi diapozitive z zgodbami iz Svetega pisma, predvsem pred velikonočnimi in božičnimi prazniki. To je bilo za tisti čas nekaj zares posebnega. Imeli smo tudi mladinsko sobo, ki je bila ob tem nabito polna. Veliko smo tudi peli. Za procesijo v maju 1943, od katere so se ohranile tudi slike, smo bile punce angelčki...
...Po propadu Italije leta 1943 so partizani naredili splošno mobilizacijo in pobrali vse moške na Dulah. Po napadu Nemcev so se moški vrnili, samo mojega očima ni bilo od nikoder. Z mamo sva mislile, da je umrl. Do konca vojne nismo vedeli, kje je, čeprav so to naši sosedje, ki so bili povezani s partizani vedeli, pa nam niso hoteli povedati... " >>>
Dednikarjev France
"Velikokrat je bilo med vojno hudo tudi okrog naše hiše. Ponoči so sikali streli in včasih so imeli tudi svetleče naboje. Takrat smo se skrili v tisti del proti hlevu in na kolenih molili rožni venec, da bi preživeli. Velikokrat smo šli tudi v našo klet, ki je bila »velbana« in naj bi zdržala tudi kakšno granato, ki so padale naokoli. Prišli so tudi sosedje in počutili smo se malo bolje. Seveda pa je bilo potrebno kljub vojni obdelati polja. Spomnim se, da sva z očetom nekoč osipala krompir in so pod nama v bližini padale granate. Oče je rekel, da bova kar dokončala in res sva dokončala kljub granatam...
...Več dni so se s celimi vozovi umikale družine domobrancev iz Kočevske strani, tudi na Pijavi Gorici so šle cele družine, na Škofljici pa ne. Zadnjo nedeljo so bili v Klancu še Nemci, ki so se pripravljali za odhod, kakšne tri ure zatem so že prišli partizani in na Zalogu so zagoreli kozolci. Spomnim se, da smo skrili in pospravili knjige kot so Črne bukve, Turjak in več takih. Očeta smo spraševali, kam naj jih skrijemo. Ene smo skrili pod pleve, druge pod kotel, v katerem smo kuhali za prašiče. V bunkerje na Zalogu so se namestili partizani, ki jih je pripeljal domačin. Tam naj bi jih pustil in šel spat domov. Očitno so bili ti partizani utrujeni in neizkušeni, da se niso zaščitili. Ponoči so jih presenetili in vse pobili... " >>>
"Velikokrat je bilo med vojno hudo tudi okrog naše hiše. Ponoči so sikali streli in včasih so imeli tudi svetleče naboje. Takrat smo se skrili v tisti del proti hlevu in na kolenih molili rožni venec, da bi preživeli. Velikokrat smo šli tudi v našo klet, ki je bila »velbana« in naj bi zdržala tudi kakšno granato, ki so padale naokoli. Prišli so tudi sosedje in počutili smo se malo bolje. Seveda pa je bilo potrebno kljub vojni obdelati polja. Spomnim se, da sva z očetom nekoč osipala krompir in so pod nama v bližini padale granate. Oče je rekel, da bova kar dokončala in res sva dokončala kljub granatam...
...Več dni so se s celimi vozovi umikale družine domobrancev iz Kočevske strani, tudi na Pijavi Gorici so šle cele družine, na Škofljici pa ne. Zadnjo nedeljo so bili v Klancu še Nemci, ki so se pripravljali za odhod, kakšne tri ure zatem so že prišli partizani in na Zalogu so zagoreli kozolci. Spomnim se, da smo skrili in pospravili knjige kot so Črne bukve, Turjak in več takih. Očeta smo spraševali, kam naj jih skrijemo. Ene smo skrili pod pleve, druge pod kotel, v katerem smo kuhali za prašiče. V bunkerje na Zalogu so se namestili partizani, ki jih je pripeljal domačin. Tam naj bi jih pustil in šel spat domov. Očitno so bili ti partizani utrujeni in neizkušeni, da se niso zaščitili. Ponoči so jih presenetili in vse pobili... " >>>
Malnarjev France
"Bil je september 1943 in kar enkrat so povedali, da je Italije konec. Italijani so formirali kolone in se umaknili. Z bratom Jožetom sva šla v prazne barake. Eni so pobirali odeje in rjuhe, midva pa sva pobrala »metke«. Tudi orožje je ležalo po tleh. Nesla sva jih domov. Ata je naju kregal in nama »patrone« vzel. Zvečer pa sva prišla domov še s čeladami na glavi...
...Nato je bilo v sredo 9. maja 1945 konec vojne. Otroci smo morali nato vsak večer sodelovati v paradi. Šli smo do Furlana skupaj s partizani, zastavami in vpili: »Živel Stalin! Živel Tito! Živel Kardelj! Živela svoboda!...« Spomnim se harmonike, žensk… To je bilo več kot en teden po koncu vojne, vsak večer.Kakšen mesec po vojni sta s tovornjakom skupaj z drugimi prišla dva domačina. Pobrali so nam štiri prašiče. Spekli so jih na sedežu okraja v Ljubljani, kjer so imeli miting. Ko so prišli drugič, so vzeli teličko. Tako so pobirali tudi drugim vaščanom, ki niso bili na pravi strani. Rekli so: »Belčkom je treba vse pobrati!«.... " >>>
"Bil je september 1943 in kar enkrat so povedali, da je Italije konec. Italijani so formirali kolone in se umaknili. Z bratom Jožetom sva šla v prazne barake. Eni so pobirali odeje in rjuhe, midva pa sva pobrala »metke«. Tudi orožje je ležalo po tleh. Nesla sva jih domov. Ata je naju kregal in nama »patrone« vzel. Zvečer pa sva prišla domov še s čeladami na glavi...
...Nato je bilo v sredo 9. maja 1945 konec vojne. Otroci smo morali nato vsak večer sodelovati v paradi. Šli smo do Furlana skupaj s partizani, zastavami in vpili: »Živel Stalin! Živel Tito! Živel Kardelj! Živela svoboda!...« Spomnim se harmonike, žensk… To je bilo več kot en teden po koncu vojne, vsak večer.Kakšen mesec po vojni sta s tovornjakom skupaj z drugimi prišla dva domačina. Pobrali so nam štiri prašiče. Spekli so jih na sedežu okraja v Ljubljani, kjer so imeli miting. Ko so prišli drugič, so vzeli teličko. Tako so pobirali tudi drugim vaščanom, ki niso bili na pravi strani. Rekli so: »Belčkom je treba vse pobrati!«.... " >>>
Fletnov Peter
"Potem so prišli partizani, videl sem jih, kako prihajajo po hribu navzgor in zavpil, da gredo. Zelo smo se jih bali, saj smo vedeli, da bodo vse pokradli. Mast in porcelanasto posodo smo zakopali v gnoj, še preden so prišli. V gradu smo v kleti za steno zazidali oblačila cele vasi, da jih partizani ne bi pokradli. Potem so prišli in res pobrali, vse kar so dosegli. Vzeli so nam tudi kolo in mojo torbo, ki smo ju pustili v hiši, živali pa so na srečo pustili…
…Moj edini spomin na očeta je iz teh dni, ko smo se skupaj z njim igrali na vrtu in nas je igrivo metal v zrak. Nato pa se je šel skupaj s sosedom »javit« v Šmarje. Mama je bila noseča in vsi smo jokali. Spomnim se, da je sedela pri peči, oblečeno je imela rdečo križasto obleko. Star sem bil pet let in to je moj zadnji spomin na očeta. Za tem ga nisem nikoli več videl... >>>
"Potem so prišli partizani, videl sem jih, kako prihajajo po hribu navzgor in zavpil, da gredo. Zelo smo se jih bali, saj smo vedeli, da bodo vse pokradli. Mast in porcelanasto posodo smo zakopali v gnoj, še preden so prišli. V gradu smo v kleti za steno zazidali oblačila cele vasi, da jih partizani ne bi pokradli. Potem so prišli in res pobrali, vse kar so dosegli. Vzeli so nam tudi kolo in mojo torbo, ki smo ju pustili v hiši, živali pa so na srečo pustili…
…Moj edini spomin na očeta je iz teh dni, ko smo se skupaj z njim igrali na vrtu in nas je igrivo metal v zrak. Nato pa se je šel skupaj s sosedom »javit« v Šmarje. Mama je bila noseča in vsi smo jokali. Spomnim se, da je sedela pri peči, oblečeno je imela rdečo križasto obleko. Star sem bil pet let in to je moj zadnji spomin na očeta. Za tem ga nisem nikoli več videl... >>>
Židanova Micka
"Neke noči so v hišo vdrli partizani, ker na trkanje nisem hotela sredi noči odpreti. Partizan mi je rekel naj grem z njim. »Z nami greš« je rekel. Prosila sem ga, da se obujem in oblečem. Morala sem mu kazati pot. Za menoj je imel naperjeno puško in mi je zagrozil, da me ustreli, če bom zavpila. Morala sem mu povedati, kje so bunkerji. Prišli smo do Koščakove hiše in sem mu nekako prišla za hrbet, ko je vstopil v hišo. Izkoristila sem priliko in zbežala proti domu. Moji usnjeni čevlji so zaropotali. Takrat je začel za mano streljati. Skočila sem v našo hišo in vse zaprla. Nato pa se je začelo streljanje med partizani in domobranci...
...Brat France se ni upiral, vzel je najnujnejše in odšel z domobranci. Imel je srečo in je postal telefonist v Ljubljani na železniški delegaciji. Samo enkrat je bil udeležen pri spopadih, ko so skupaj z Nemci peljali hrano za postojanke v Kočevju. Spotoma se je javil doma in mama mu je dala klobaso in kruh, nato pa je zopet dohitel svojo enoto. Blizu Lašč so počivali, ker je bil France žejen, je šel k bližnjem studencu. Napadli so jih partizani. Oglasil se je mitraljez in vse je zafrčalo okrog njega. Zbežal je nazaj do svoje čete in na mesto, kjer je bil prej pri studencu je padla granata in razstrelila malico na tisoče koščkov. " >>>
"Neke noči so v hišo vdrli partizani, ker na trkanje nisem hotela sredi noči odpreti. Partizan mi je rekel naj grem z njim. »Z nami greš« je rekel. Prosila sem ga, da se obujem in oblečem. Morala sem mu kazati pot. Za menoj je imel naperjeno puško in mi je zagrozil, da me ustreli, če bom zavpila. Morala sem mu povedati, kje so bunkerji. Prišli smo do Koščakove hiše in sem mu nekako prišla za hrbet, ko je vstopil v hišo. Izkoristila sem priliko in zbežala proti domu. Moji usnjeni čevlji so zaropotali. Takrat je začel za mano streljati. Skočila sem v našo hišo in vse zaprla. Nato pa se je začelo streljanje med partizani in domobranci...
...Brat France se ni upiral, vzel je najnujnejše in odšel z domobranci. Imel je srečo in je postal telefonist v Ljubljani na železniški delegaciji. Samo enkrat je bil udeležen pri spopadih, ko so skupaj z Nemci peljali hrano za postojanke v Kočevju. Spotoma se je javil doma in mama mu je dala klobaso in kruh, nato pa je zopet dohitel svojo enoto. Blizu Lašč so počivali, ker je bil France žejen, je šel k bližnjem studencu. Napadli so jih partizani. Oglasil se je mitraljez in vse je zafrčalo okrog njega. Zbežal je nazaj do svoje čete in na mesto, kjer je bil prej pri studencu je padla granata in razstrelila malico na tisoče koščkov. " >>>
Andrejčkova Marija
"Ponoči v prvih dneh maja 1945 so ponoči mimo prišli partizani in zahtevali, da grem pokazat pot proti Ljubljani. Vedela sem, da me želijo uporabiti za živo tarčo, če bi bili Nemci še na Lavrici. Zaman sem jih rotila, da imam majhnega otročka. Morala sem iti v temo in sova je ukala. Bilo me je grozno strah. Vse hiše do Lavrice so bile prazne, zaman sem trkala po hišah, vsi so bili v Klenu. Na Lavrici sem naletela na ubito mulo in za mano je na varni razdalji hodila partizanska patrulja. Prišla sem do mesta, kjer so bili nemški topovi in ni bilo nikogar več...
...Potem po koncu vojne pa se je začelo z maltretiranjem ljudi. Vsako nedeljo so bili mitingi. Zbirati smo morali koloradskega hrošča. Bilo je vse določeno. Borci so mi po svobodi tudi ukradli kolo, ki sem ga pripeljala za doto. Kolo je bilo v tistih časih zelo dragoceno. Čez nekaj časa se je z njim vozila mlada poštarica Lojzka, njen oče je bil borec. V tistih časih si nisem upala nič reči. Mene so velikokrat maltretirali zaradi brata Ivana, ki je bil domobranec. Za otroke nisem dobila nobene pomoči, nobenih točk za blago in pleničke. Nisem smela voliti... " >>>
"Ponoči v prvih dneh maja 1945 so ponoči mimo prišli partizani in zahtevali, da grem pokazat pot proti Ljubljani. Vedela sem, da me želijo uporabiti za živo tarčo, če bi bili Nemci še na Lavrici. Zaman sem jih rotila, da imam majhnega otročka. Morala sem iti v temo in sova je ukala. Bilo me je grozno strah. Vse hiše do Lavrice so bile prazne, zaman sem trkala po hišah, vsi so bili v Klenu. Na Lavrici sem naletela na ubito mulo in za mano je na varni razdalji hodila partizanska patrulja. Prišla sem do mesta, kjer so bili nemški topovi in ni bilo nikogar več...
...Potem po koncu vojne pa se je začelo z maltretiranjem ljudi. Vsako nedeljo so bili mitingi. Zbirati smo morali koloradskega hrošča. Bilo je vse določeno. Borci so mi po svobodi tudi ukradli kolo, ki sem ga pripeljala za doto. Kolo je bilo v tistih časih zelo dragoceno. Čez nekaj časa se je z njim vozila mlada poštarica Lojzka, njen oče je bil borec. V tistih časih si nisem upala nič reči. Mene so velikokrat maltretirali zaradi brata Ivana, ki je bil domobranec. Za otroke nisem dobila nobene pomoči, nobenih točk za blago in pleničke. Nisem smela voliti... " >>>
